Intervju za Tednik Mandrаč

V ekskluzivnem intervjuju za Tednik Mandrač smo s ponosom delili zgodovino našega podjetja ter izpostavili kakovost naših naravnih izdelkov.

Opišite nam na kratko vašo zgodbo. Od začetkov do odprtja trgovine v Gregorčičevi ulici. Kaj vas je gnalo na to pot?

Kot večina stvari v našem življenju, se nam je Fina Isolana kar zgodila. S tem mislim, da nismo delali nobenih klasičnih poslovnih planov in raziskovali trg ampak preprosto dobili preblisk, idejo, ki je bila tako samoumevna in blizu vsem članom, da smo naslednji trenutek vedeli, da je to naša nova pot. Naš nov projekt. Sanjalo se nam ni, kako jo bomo uresničili a šli smo korak po koraku in vsak novi korak se nam je pokazal sam od sebe. Prav tako je bilo z lokalom. Zgodil se je slučajno. O njem nismo niti razmišljali. Na začetku smo mislili imeti v njem le skladišče. Kasneje smo naredili v enem delu tudi prodajalno. In sedaj smo tu.

– Nikakor niste zgolj proizvajalci začimbnih mešanic. Ste neke vrste ohranjevalci tradicije s pridihom etna in sodobne kulinarike. Ste nekakšna začimbna world music, ali se motimo?

Istrska kuhinja je preprosta a izjemno okusna in zdrava. Danes ljudje ponovno iščemo in si želimo prav tega – preprostosti. Naše none so nam neumorno kuhale izjemne jedi. Vsaka vas, vsaka kuharica je imela nekoliko drugačno različico recepture in svojo skrivno kombinacijo začimb. Imamo izjemno kulinarično pestrost in bogastvo. Koliko truda, ljubezni in časa so naše mame in none posvetile kuhanju! Delček tega izročila smo želeli ohraniti. Velik pečat je projektu dala nona. Od kar pomnim je neumorno vsak dan, brez izjem, zadnjih vsaj 40 let kuhala za nas. Če ne ob drugi priložnosti, smo se vsaj enkrat na dan zbrali vsi člani družine skupaj in pojedli obrok. Včasih mi je bilo to samoumevno in nič posebnega. Danes, ko imam kakšno leto več, pa sem začel razumeti pomen in vsebino vsega tega. Zdelo se nam je pomembno, da v izdelke vključimo to idejo, željo. Torej, da bi si vzeli čas in doma skuhali vsaj en preprost obrok ter ga skupaj zaužili.

Vsem svojim proizvodom dajete zanimiva, domača imena. Kdo med vami ima te ustvarjalne sposobnosti?

Bolj kot za ustvarjalne sposobnosti gre za to, da smo si upali v polplavi novih, modernih, »prestižnih« izdelkov in imen uporabiti stara, zanimiva, preprosta, narečna imena, ki odražajo tudi vsebino mešanic. Medtem, ko hočejo vsi biti nekaj več kot drugi in si nadevajo imena Gourmet, Prestige, Premium, hoče Fina Isolana iti celo korak nazaj in biti skrajno preprosta, pristna a z vsebino. Tako kot je bilo v časih naših nonotov in non. Z našimi izdelki nismo želeli fascinirati s kompleksnostjo, ampak navdušiti s preprostostjo. Zelo me moti to, da se je s hrano začelo afnati in iz nje izživljati. Tu imam v mislih vse »prestižne« restavracije in moderno molekolarno kuhinjo kjer se iz hrane dela dobesedno norca. Hrana je namenjena preprostemu uživanju. Naj bo zdrava, sveža in pripravljena z ljubeznijo ter zaužita s spoštovanjem in hvaležnostjo. Vse ostalo je odveč. Hrana ni predmet prestiža in luksuza! Nikoli ne bi smela biti. Hrana je del kulturnega bogastva, je izkazovanje ljubezni in naklonjenosti, je osnovna dobrina.

Kateri od vaših izdelkov vam je odprl pot in dal največ vzpodbude in optimizma?

Vseh 7 solnih mešanic in dva sladkorja smo izdelali hkrati. Bili so naš prvi asortiman. Ljudje imamo zelo različne okuse. Zato smo želeli narediti eno paleto, s katero bi uspeli zadovoljiti vse te različnosti. Sladkor smo dodali za popestritev. Ni nič posebnega. V bistvu so naše none delale isto, samo po korakih – one so pri peki sladic dale najprej sladkor, nato pa naribale lupino limone. Mi smo naredili enako, le da smo sestavine že združili v en izdelek. Seveda smo poskrbeli, da uporabljamo nerafinirani naravni sladkor in da so vse začimbe popolnoma naravne. In vsi izdelki so bili sprejeti z enakim navdušenjem. Nimamo enega izdelka za katerega bi lahko rekli, da je veliko bolj priljubljen od ostalih.

Verjetno se zavedate, da tako z začimbnimi mešanicami kot s čaji posegate na področje velikih proizvajalcev in prodajalcev. Ali vas že poznajo?

Industrija je prevzela že vsa področja prehrane. Vendar je zadnjih nekaj let opaziti med ljudmi izrazit trend opuščanja teh izdelkov in vračanja k izdelkih za katerimi stoji oseba, mali pridelovalec, kmet. Veliki so to že opazili in začeli intenzivno vlagati v ta segment – veliki trgovci imajo police samo s tovrstnimi izdelki; prehrambena industrija se oglašuje preko množičnih medijev kjer posamezne osebe, ki so na spletu priljubljene, uporabljajo te izdelke,… Skratka tako hrana kot vse ostalo, je postalo zelo neosebno. Ljudje pa iščemo ponovno prav osebni, človeški dejavnik. Daje nam neko sigurnost, zaupanje, toplino. Zato toliko zagovarjam, da je hrana neka posebna kategorija tržnega blaga, ki mora ostati preprosta, a pristna in zdrava. Predvsem pa dostopna vsem! Genske spremembe, različni umetni dodatki, nenaravni procesi v proizvodnji, so zame afnanje iz hrane, ki si ga ne bi smeli dovoliti in ga ne bi smeli podpirati. Šli smo tako daleč, da je hrana v številnih primerih postala modni dodatek ali stvar prestiža. To je nedopustno. Upam, da nas bo industrija še spremljala in tudi posnemala v kakšni dobri stvari.

Na policah imate tudi slikanico Martinček pobalinček, katere izkupiček je v celoti namenjen dobrodelnim organizacijam. Nam lahko kaj poveste o njej, glede na to, da je niti mi v Mandraču ne poznamo, čeprav je zgodba menda izolska.

Nekega dne me je poklicala Urša Fišter. Povedala mi je, da piše zgodbo za otroke, da se zgodba dogaja v Izoli in da bi me prosila, če bi mi jo lahko predstavila. In sva se dobila. Urša je najlepša poletja svojega otroštva preživela v hiši v Izoli. V Izolo je zaljubljena še danes. Zgodba, ki jo je napisala pa temelji na dogodku, ki se ji je res zgodil. Na koncu poletnih počitnic, ko so prišli domov, je opazila v eni od vrečk skritega potnika – martinčka. Zasmilil se ji je, saj je vedela, da celinska klima ni primerna za njih in ni vedela kako ga vrniti v Izolo. Knjiga ima prelepe ilustracije. Zgodba je preprosta in poučna. In to da se dogaja v Izoli mi je bilo fantastično. Odločili smo se, da njen projekt finančno podpremo, saj gre izkupiček od prodaje v celoti za Kardiološki oddelek pediatrične klinike in Varstveno delovni center Sonček, ki zaposluje invalide.

Trgovino ste pogumno odprli v dokaj odmaknjeni Gregorčičevi ulici. Niste našli nič primernejšega nekje bliže morja in turističnih poti?

Kakor rečeno o lastni trgovini nismo upali niti sanjati. Ni bila v planu. Kar zgodila se je. Naše lokacije sploh ne vidim tako nezanimive. Morda zato, ker mi je cela Izola tako vščeč… Prepričan sem, da Gregorčičevo ulico čaka še zelo zanimiva prihodnost. Vendar ne še tako kmalu. Nam pa se nikamor ne mudi.

Kje se vidite konec leta 2019?

Konec lea 2019 se vidimo na začetku leta 2020. V smislu, da gledamo na vse pozitivno in z velikim optimizmom, je »konec« za nas nek nov začetek. V resnici ne delamo nobenih velikih planov ampak skušamo izkoristit vsak dan sproti. Smo tako majhni, da uspemo komaj dohitevati in izpolnjevati vse obveznosti sproti. Zato nimamo časa preveč »fantazirat« kot bi rekla nona, ampak še preden se zavemo je konec dneva in začetek naslednjega. Nona je vedno rekla: »Človek obrača, Bog obrne.« In vedno bolj se mi dozdeva, da je imela prav. Realno gledano je vse kar lahko naredimo to, da kar delamo naredimo čim boljše. Vsak dan pa nam prinese nekaj novega. Vse ostalo je tako kompleksno, da je zunaj našega človeškega dometa. Če si to priznamo ali ne. Sigurno pa imamo v planu nadaljevati našo pot in komaj čakamo, da vidimo kam nas bo pripeljala. Izola je res biser slovenske obale in ima veliko potenciala za razvoj v vseh vidikih, posebno še v turizmu. Želimo biti priča in del tega razvoja.